meesek

Ni šlo bližje v detajle, kot to. To naj bi bili deli kuhinje, ki nekako ustvarijo celoto, še daleč od tega, pa vendarle, barvni toni, ki prevladujejo so več kot očitni. So pa fotografirani tisti detajli, ki jih ma vsaka kuhinja, le, da so v drugačnih oblikah, barvah… Čeprav je v prevladovanju hladnejših barv, je krivo to, da so fotke nastale zvečer brez kakršnegakoli fleša, s tem pa je tudi sama ostrina poslabšana, kajti tak fotoaparat, skozi katerega je fotografirano, kot zgleda, ni kos temi. Pa vendarle, fotke so nekako uspele.

Moj jaz se že od otroštva rad igra z žogo. Pa naj bo mala ali velika, samo da je okrogla. Ko bi le imel več rok in več nog, bi mogoče še treniral kaj več, vendar ni šlo. Žal. S tem pa je bil pogojen tudi čas. S časom so prišle na plano tudi druge stvari, ki so bile pomembnejše in je tovrstno treniranje z žogo skorajda izumrlo. V meni pa se še vselej zbudi veselje ob kakršnikoli zmagi. Ni lepšega, kot te premagati. Kakšen je še moj jaz? Rad pomaga, čeprav je ponavadi tudi tako, da bolj kot je človek “dobrodelen”, se ga začne izkoriščati. Nič več! Ker pa rad igra občasno šah, pa je povzel tudi bistvo, da naj bo še tako lahka poteza, je bolje dvakrat premisliti in preračunati. Kaj pa ne mara? Kiča, pa naj bo zlate barve ali srebrne… niti ne mara zgodovine, ki se hrani v drugih glavah. Me enostavno ne zanima. Vsekakor pa je ta moj jaz poln presenečenj in idej. Torej tak bi naj bil moj jaz, ki ga vidi moje notranje oko. Nekaj ga je še ostalo za opisati, pa naj bo skrivnost, vam pustim domišljiji prosto pot.

Vse, kar mi je všeč v moji sobi, nisem mogel kaj, da ne bi slikal. Kotički, delčki, ki so mi še posebej všeč so tile na fotkah. Kot sem že ob samem začetku bloganja napisal, da je modra barva moja barva, ni bilo kaj za razmišljat, zakaj je toliko modrine okrog mene v sobi. Ja, in sem se odločil, da bodo slike bolj v odtenkih modrine, zato so nastale takšne fotografije. Na enih, od teh je tudi možno ugotoviti, s čim se še ukvarjam, tako, da to kar vam spet podarjam so drobtinice celote. Uživajte.

…

Don’t let me down! Don’t let me down!

Don’t let me down! Don’t let me down!

Nobody ever loved me, like she does.

Hooh, she does. Yeah she does.

…

Ne vem kaj je zdaj to, zgleda, da sem se zalubu v fotografiranje. Mislil sem, da, ko sem prvič dal svoje fotke na blog, da je to to in, da ne bom več. Najbrž me žene to, da so mi vse dosedanje fotke res uspele in prav nič slabo ne zgledajo. Še bolj sem ponosen na to, da to ustvarja popolnoma amatersko oko oz. roka, kakorkoli. Narava ima res velik vpliv name, zato jo gledam tudi bolj z odprtimi očmi in tudi bolj pobliže, kot marsikdo. Konec bo za jagode, ribez in ostalo sadje, in začetek obiranja preostalega sadja, ki je še v fazi zorenja. Danes sem najbrž še zadnje jagode pojedel, pa tudi zadnji ribez, zato, pa zorijo slive, jabovke, hruške in grozdje. Mmmm, spet ga bomo pili, žlahtno kapljico, še prej pa mošt. Pa ne le to, tudi poletje se bo počasi začelo poslavljati za letos, čeprav je še cel avgust pred nami, tako, da je brezveze še razmišljati tako daleč za v naprej. Zaenkrat še bom užival v kopanju, sončenju…Uživajte

Ni kaj, danes je bilo prav super. Sončno, sveže… in vse kar k temu spada. Spet sem se malo odpravil s fotoaparatom naokoli. Sosedje me najbrž že čudno gledajo, kaj skačem s tem fotičem okol. Niti oziram se ne na to, kar drugi počnejo, meni je glavno to, da jaz uživam tisti trenutek, kar počnem. Danes sem torej spet fotografiral, narava je bila na tapeti preizkusa, tako barvnih tonov kot ostalega, v glavnem uspelo mi je naredit nekaj lepih sličic, kjer je opaziti to toploto sonca, ki smo ga mi danes imeli. Nimam pa pojma, kake rastline sem to fotografiral, pač zgledale so nekaj posebnega, pa so sprožile moje zanimanje. Tudi kiviji so prišli na vrsto. Žal pa so slike pomanjšane, s tem pa je tudi sama ostrina poslabšana. Poglejte si.

Danes sem se pa počutil kot kup dreka. Ni ga bolj bednega dneva kot, ko dežuje čez dan in ne veš kaj bi počel. Pa ne le to, najhuje je ko ti ob začetku spektakla olimpijskih iger, ki so ga predvajali po tv-ju zmanjka elektrike. Coool, kaj pa gremo zdaj počet. Kartat se mi ne da, šaha tudi ne, hmmm. Šel sem v sobo, pogledal proti postelji, in se že videl, kako bom spet poležaval. Ah bedno, pa ja ne bom cel dan samo poležaval. Odprem predal pri mizi in vidim fotiča. Točno, kaj če bi pa šu nekaj fotk nardit. Pa sem šel ven, parkrat sem zabliskal z flešom, nekajkrat tudi brez in so nastale naslednje fotke. Jih je še več, vendar sem se odločil za enih par, da bo mal popestritve bloga. In, nisem profesionalec, da ne bo vprašanj. Posnetki so nastali z amaterske roke. Slike pa so nastale zunaj, kjer sem se za nekaj časa ustavil pri naši džungli palm. Liste majo čez 2 metra dolge, tako, da sem bil kar pod streho, ko je padal dež. Zelo zanimiva rastlina, eksotične vrste, in še bolj je zanimiv trenutek, ko rahlo pada dež na njo, na kateri se potem nabirajo kapljice. Prav osvežilno deluje. Posnel sem tudi mravljo ki je hitela navzgor. Sem jo s težka ujel, bežala je kot zmešana. Najbrž se me je prestrašla, kaj ji zdaj to morim z neko napravo. V glavnem, z bednega dneva je nastalo nekaj lepih trenutkov, ki jih podarjam tudi vam. Pa lahko noč.

Tudi sam sem začel pisati blog, kot to že počne baje biljon in tristo milijonov ljudi. Ševilka je res impresivna. Zakaj sem začel s tem blogom še sam ne vem. Mogoče zaradi dejstva, zakaj ne bi pa še sam začel pisati, kot to počneš mogoče ti. Rad prebiram bloge, do sedaj sem jih prebral že na nešteto, z raznoraznimi tematikami. Ne bi rekel, da sem naletel na slabe bloge, ravno obratno. Res pa je, da sem bral bolj bloge s takšno tematiko, ki so me zanimali, zato bo najbrž takšna ocena. Saj vseeno, v glavnem, zdaj sem začel pa še sam. In moram reč da je prav prijetno, še bolj prijetno bo če bo kak odziv nanj. In kot prvi post, se spodobi da tudi nekaj povem o sebi. Ne bom pretiraval, pač pa tiste osnove, ki so mi na sebi najbolj všeč. Bom začel kar pri barvi. Barva modrine je moja barva, tiger sem po kitajskem horoskopu, 22 je moja številka, ki mi pomeni največ v življenju, in pa najbolj ponosen sem na to, kar je malokdo. Ugibaj. V glavnem, moram reči, da zaenkrat uživam in, komaj čakam, da bo ta uživancija prešla na delodiš, ki ga že kar pogrešam. In živim za določene sanje in želje, ki si jih resnično želim. Pa, da ne pozabim, neizmerno rad poležavam in uživam ob prijetni družbi. To bo to, in najbrž sem se zapisal v zgodovino blogarjev, kot tudi ti, ki bereš ta moj blog. Lahko noč